Sončna ura, redek biser naših domov

Kaj je čas, kako si ga razlagamo?

Na kratko: Na to vprašanje do danes človeštvo še ni odgovorilo.
Ne moremo nasprotovati, da je čas, kakor pravi grški filozof Pitagora (570- 490 pred Kr.) izmišljotina večnosti. Ta metafizična diskusija o času se s Platonom premakne v psihološko polje in nadaljuje z Aristotelom (384 – 322 pred Kr.) v fizično in matematično okrožje: »Čas je mera med gibanjem prej in potem«. Čas je predvsem stvar dogovora. V vsakem obdobju civilizacij najdemo razlage o času. Kant je trdil, da je čas nekaj subjektivnega, ker je človek omejen in ne more videti celote. Einstein je dokazal, da je čas nekaj relativnega in ne nekaj samo po sebi obstoječega. Današnji menegerji celo pravijo, da je čas denar. Mi temu ne bomo prišli do konca, pa saj tudi ni naš namen.

Merjenje časa
Človek se je, vzporedno z razmišljanjem o času, vedno ukvarjal tudi z mislijo, kako čas določiti, meriti, ustaviti in ga celo zavrteti nazaj. Nam znani podatki segajo v čas 400 let pred Kr., ko Grki uporabijo vodno uro za merjenje časa, še bolj nazaj (1500 – 1300 pred Kr.) uporabljajo sončno uro v Egiptu. Kar 3500 let pred Kr. pa je bila na Irskem ob reki Boyne zgrajena grobnica Newgrange, ki ni bila samo grobnica in zvezdna opazovalnica, ampak je imela tudi sončno uro. Zlato obdobje sončnih ur je bil srednji vek, a je ta obenem prispeval k njenemu zatonu, saj so v Milanu okrog leta 1300 razvili prvo mehansko uro na kolesca, ki jo uporabljamo še danes.

Moji začetki
To strast in ljubezen do sončnih ur intenzivneje gojim zadnje čase, a začetki segajo 22 let nazaj, ko so se začela prva spogledovanja z tovrstnimi urami. Pri nas ustrezne literature nisem zasledil, vkopati sem se moral v tuje knjige. Prvo sončno uro sem si izdelal v jubilejnem letu 2000, kar je čisto naključje in krasi steno na dvorišču naše hiše. Tako v okviru ponudbe »Ateljeja Makovec«, poleg slikarske in restavratorske storitve ponujam še izdelavo sončnih ur, kar mi je, priznam, v ponos in zadovoljstvo, saj je pri nas malo tovrstnih poznavalcev.

Kaj mi pomeni sončna ura?
Ura na pročelju ni samo ura, je predvsem – danes zelo redek – okras. Ker imamo ure danes povsod okrog sebe in pri sebi, bi rekel, da je to okras z uro, saj prvi vtis je ravno dekorativnost, šele v drugem delu opazovanja odkrijemo, da imamo pred seboj uro. Poleg ure, ki jo obvezno sestavljata jeziček (palica) in številčnica (skala) in je že samo s tem dovolj zanimiva, je še večkrat bogato poslikano ozadje v različnih likovnih, kiparskih in arhitekturnih govoricah, kar vse ji daje še dodatno vrednost. Čas opazovanja v oblačnem ali celo deževnem delu dneva z ure ne bomo mogli razbrati, nemoteno pa lahko občudujemo, ali vsaj opazujemo likovno govorico ostalega dela, ki uro dopolnjuje. Nisem še srečal dveh enako izdelanih ur. To so popolni unikati. Seveda govorim o urah, ki imajo podlago (steno) poleg številčnice še poslikavo s kakim motivom. Predvsem slednje je močno povezano z naročnikovo željo. Lovec bo izbral lovski motiv, ribič morda morje. No, hobijev je seveda veliko in poklicev, ki so lahko upodobljeni, tudi. Motiv je lahko vzet iz okolja, v katerem je postavljena ura, lahko pa je tudi povsem abstraktno oblikovan. Izbrani motiv nam tudi nekaj pove o naročniku, besedilo ob uri pa še več. In razumeli boste, da predvsem to v precejšnji meri določa končno oceno in seveda ceno celotnemu izdelku.
Lastnik sončne ure bolj razume in povezuje odnose med Soncem in Zemljo. Ves čas se nehote zaveda lege Zemlje glede na Sonce. Bolj se zaveda dnevov, ki se nagibajo v zimo, oziroma pozimi v poletje. Vemo, da se dnevi začnejo neustavljivo krajšati 21. junija. Ta, v letu najdaljši dan, smo ne dolgo tega na podeželju še zaznamovali z množičnim kresovanjem kot kresno noč. Vendar se je tudi tu današnji človek oddaljil od naravnih mejnikov, ki dejansko nekaj povedo, oziroma pomenijo. Dnevi se namreč odtlej krajšajo vse do 22. decembra, ko se koledarska zima komaj začne. Takrat praznujemo božič, ki nam poleg ostalega veselja, z vsakim dnem prinese tudi daljše dneve. Teh se zavedamo šele po novem letu, ko so dnevi že očitno daljši. Zanimiva datuma sta še 21. marec in 23. september, ko imamo enakonočje: dan in noč sta enako dolga. Dan za dnem pa nas prehod sence čez 12.uro spomni, da je pol dneva za nami. Te orientacije mi digitalna ura nikoli ne daje. Imetnik sončne ure ima tudi jasnejšo predstavo o legi svoje hiše glede na strani neba. V kateri smeri je jug mu nenehno kaže palica (os) ure. Pa še kaj bi se našlo, kar bogati lastnika take ure.

Vrste sončnih ur
Človek je tudi pri izdelavi sončnih ur pokazal svojo brezmejno ustvarjalno sposobnost. Razvrstitev sončnih ur je odvisna predvsem od tega, kaj jemljemo za izhodišče: kaj kažejo, kje kažejo, lege postavitev, mobilnost in še kaj.

Imamo zunanje in notranje ure. Notranje so v cerkvah, salonih, avlah, hodnikih, podhodih. V te prostore spustimo droben snop sončne svetlobe, ki pada na poslikana ali klesana tla z urno številčnico. To je princip »camere oscure«.
Ure nam lahko kažejo ure, pol ure, četrt ure ali zodijakalne prehode. Pogosto srečamo ure, ki so kombinacija obojega.
Vertikalne postavitve so po stenah, horizontalne na tleh dvorišč, vrtov, parkov, trgov itd. Zanimiva je vertikalna postavitev ure na vogal hiše, ki kaže dopoldanske in popoldanske ure. Poznamo še poševno ležeče ure, potem prenosne ure, ki so jih uporabljali tudi naši pastirji.

Kako se lotim izdelave sončne ure?
Pri stranki, ki se obrne name z željo, da bi ji izdelal sončno uro, najprej opravim ogled hiše ali drugega objekta, oziroma lokacije. Tam dobim splošni vtis o stavbi, okolici in lastniku. Na tej osnovi in lastnikovih željah, kasneje zrišem nekaj osnutkov. Sodobni stavbi seveda ne bi dodajal kakih baročnih elementov uri, pač pa bi uporabil detajle recimo iz same arhitekture. In obratno. Stvar je treba vsaj dopolniti, nikakor pa ne rušiti. Na stavbi ali lokaciji ocenim mesto, ki bi najbolj ustrezalo nalogi. Lastnik sam ne ve, kakšne zahteve je potrebno upoštevati, da ima potem ura svojo maksimalno uporabnost. Tako se zgodi, da jo postavim tudi drugje od prvotne lastnikove zamisli. Izmerim tudi lego stene glede na strani neba. Ta podatek mi pove v grobem kakšne oblike bo imela sončna ura, ni pa v ničemer kasneje uporaben pri konkretnem izračunavanju potrebnih podatkov. »Stena je obrnjena na jug«, pomisli vsakdo, ko vidi na njej uro. To razmišljanje je pravilno lahko samo v toliko, da ura res ni izdelana na severni steni, kajti tam bomo zaman iskali sončne žarke, da pa bi bila stena postavljena točno na jug bomo s težka naleteli. Manj znano je, da uro lahko postavimo tako na vzhodno, kot tudi na zahodno steno (tak primer ima muzej Bistra na Vrhniki). Vse vmesne situacije so tako možne in povsem zadovoljive, tista – obrnjena pravokotno na jug pa optimalna, a kot sva že rekla, je taka situacija redka. S temi in drugimi podatki, dobljenimi na terenu, se prične ateljejsko delo.
Imam obrazec, ki vsebuje kar dvajset podatkov o uri in ga lastnik, ob koncu del tudi dobi skupaj z drugimi navodili in predstavlja osebno izkaznico same ure. Ti podatki so lahko zanimivi za lastnika, za njegove obiskovalce, ki si uro ogledujejo, a nepogrešljivi so, čez mnoga leta, restavratorjem.
Pol dela je gotovo za mano, ko je ta obrazec izpolnjen in potrebna je še izvedba na samem objektu. Bral sem nekje, da se to dela najdaljšega dne v letu, vendar tako pisanje ni verodostojno. Teoretično lahko, z upoštevanjem korekturnih faktorjev delamo uro vsak dan v letu, samo da imamo v dneh izdelave sončno. Osnova je palica (tudi jeziček, os), obrnjena v smer sever-jug. Ko je ura poldan po lokalnem času, tedaj padajo sončni žarki pravokotno na obod tega dela Zemlje in palica kaže uro 12. Ostale številke, ki nakazujejo ure se lahko izdela na dva načina: geometrijsko in s pomočjo opazovanja sence ob točno izračunanih urah, pol urah ali četrt urah. Geometrijska izdelava zahteva večji nemoten prostor na steni in brezhibnost ravnine same stene. Nihče nima rad, da po fasadi rišem množico pomožnih črt (te bi segale tudi več metrov stran), ki na koncu ne smejo biti vidne, zato lege posameznih številk in drugih točk rajši določim s pomočjo sence palice, torej z opazovanjem sence ob točno izračunanih urah. Ta metoda se mi zdi zanesljivejša od geometrijskega določanja, zahteva pa več mojega časa na objektu, recimo še najmanj naslednjega ali tretjega, seveda sončnega dne.

Branje sončne ure
Opazovalec kar po pravilu primerja prebrani čas na sončni uri s časom, ki mu ga kaže ročna ura in razočaran lahko ugotovi neskladje. Sončna ura kaže lokalni (krajevni) čas, ki se z našimi urami (nastavljenimi po srednje evropskem času) ujema v maju skoraj cel mesec, v septembru pa le nekaj dni, ostale dni v letu pa prihaja resnično do neskladja. To zagato, ki nastane ob tem primerjanju, rešimo s posebno tabelo, ki ima za vsak dan v letu vpisan korekturni faktor. Ob upoštevanju le tega razberemo do minute točno tudi umetni čas (srednje evropski čas). Naročnik sončne ure to tabelo skupaj z drugo dokumentacijo o uri tudi dobi, seveda z navodili, kako jo uporabljati.

Uram je pogosto dodano kakšno besedilo, misel …
Res je. Stare ure pogosto dopolnjujejo, pa naj bodo te poslikane ali ne, krajša, zelo izpovedna besedila, katera so še danes udarna in učinkovita. Gre za misel, kak rek, nasvet, dobronamerno opozorilo. Največkrat nas opozarjajo na minljivost našega časa in življenja. To pa je področje, ki smo ga danes izrinili iz zavesti. Škoda! Sicer bi zagotovo strmeli k polnejšemu življenju. Ta besedila nas nagovarjajo k dobremu, k »pozitivni energiji« bi rekli danes. Sončna ura nam, ali smo mi razpoloženi ali ne, itak »kaže samo vesele ure«.

Nekaj pregovorov in misli

»Ura zamujena, ne vrne se nobena«
»Leto je dolgo, a desetletja hitro minejo«
»Nič ni dragocenejše od časa, a ga ljudje najbolj zapravljajo«
»Človek lahko odlaša, čas ne bo odlašal«
»Unča časa je unča zlata«
»Ne časa, ne besed ne moreš priklicati nazaj«
»Kažem samo vesele ure«
»Čas nas priganja – delajmo dobro!«
»Stori dobro, preden ti čas obmolkne«
»Ne veste dneva ne ure«